Starost je čas velikih možnosti in velikih sprememb. Vanjo stopamo kot samouki in na izzive življenja se vsak ne odzove na najboljši način. Dolgoročno je zato priprava na starost, ki naj bi v starajoči se družbi postala del socialne kulture in bila zato namenjena vsem, pomembna preventiva socialne in zdravstvene neenakosti.

Neenakosti v zdravju ni mogoče učinkovito zmanjševati, če starosti ne prikažemo kot dodanega obdobja življenja, ki vsakomur ponuja številne možnostmi. Starost naj ne bo čas umika in pasivnega čakanja, ampak tudi čas načrtov, odločitev, ukrepov, rešitev, vrednot in ciljev – naj bo aktivna in zdrava starost, o kateri še vedno več govorimo in pišemo, kakor storimo. Če je aktivna in zdrava, vključena v družbo, ima določene naloge in odgovornosti. Današnji potenciali starejših jim omogočajo, da so aktivni na družbenem, političnem, socialnem in kulturnem področju, kar v Sloveniji dokazuje vse več starejših.

Bistven predpogoj za zmanjševanje neenakosti v zdravju so zato zdrave življenjske navade in aktivna vključenost v lokalna in regionalna okolja. V takem primeru aktivnost, ki življenje osmišlja in krepi samozavest, ni le sama sebi namen, ampak predstavlja obliko smiselnega in koristnega samouresničevanja.

Enotnega pojmovanja neenakosti v zdravju ni, kar se kaže že v terminologiji. Ob neenakosti govorimo še o neenakopravnosti, nepravičnih, krivičnih in odvrnljivih razlikah, razlikah pogojenih s socialno-ekonomskimi okoliščinami ali socialnim gradientom v zdravju. Pri tem pojem neenakosti povezuje vse njene oblike in ne izpostavlja razlik, ki so pogojene s socialnimi okoliščinami. V evropskih okoljih si pod razlikami v zdravju običajno predstavljamo razlike, pogojene s socialno-ekonomskimi okoliščinami in ki jih pojmujemo kot nepravične. V ameriških in avstralskih okoljih ne uporabljajo izraza »health inequalities«, ampak »health disparities« ali »health variations«, da bi se izognili namigovanju na nepravične razlike v zdravju (1). Tudi Svetovna zdravstvena organizacija razlikuje med neenakopravnimi in nepravičnimi razlikami v zdravju. Neenakopravne so tiste, ki jih sprejemamo kot običajne biološke variacije, kakor tudi tiste, ki so posledica socialno-ekonomskega položaja v družbi, pojem nepravičnih razlik pa je vedno povezan z moralnimi normami in etičnimi načeli (2).

Neenakosti v zdravju so povezane s strukturo in delovanjem človeške družbe. Tudi če bi vsem zagotovili enak dohodek in enako dostopnost do potrebnih storitev, bi še vedno ostale. Nekaterim skupinam je za vzdrževanje vsaj približne enakosti potrebno zagotoviti več pravic (npr. invalidi), nekaterim skupinam pa tudi z največjimi popusti ni mogoče zagotoviti enakosti v zdravju (prizadeti posamezniki). S tega stališča so naše samoplačniške ambulante in čakalne liste primer v obratni smeri, ko že obstoječe neenakosti  le še stopnjujemo.

Če obravnavamo neenakosti v zdravju na ravni posameznika, kdo je zdrav in kdo ne, zajamemo neenakosti v zdravju vseh, ki jih ocenjujemo. Pri tem je mogoče, da ima bogat, privilegiran posameznik slabše zdravje od nekoga, ki ni privilegiran in živi v revščini. Pri takem pristopu je posameznik enota zdravstvene neenakosti. Ker ocenjujemo le razlike v zdravju, ne pa tistih, ki jih pogojujejo socialno-ekonomske okoliščine, govorimo o »čisti« zdravstveni neenakosti. Čeprav je tak pristop v nekaterih primerih raziskav utemeljen, z njim odvračamo pozornost od socialnih determinant zdravja (3).

Socialne determinante zdravja tudi niso vedno prisotne, če ocenjujemo razlike v zdravju med posameznimi družbenimi skupinami, na primer bogatimi, starimi, ženskami, železničarji, otroci, športniki itd., možnosti je ogromno. Tu nas predvsem zanima zdravje določene skupine, socialno-ekonomske razlike v njej pa le pogojno. V izbrani skupini nas bolj zanima, kakšne in kolikšne so neenakosti v njej na primer med obema spoloma, starostnimi skupinami, različno izobrazbo ali pa so pogojene z oddaljenostjo oziroma krajem bivanja, etnično pripadnostjo, vsakodnevnimi navadami, prepričanji in podobno. Tak pristop bo sprva potreben tudi pri ocenjevanju neenakosti v lokalnih okoljih, kjer neenakosti v zdravju med starejšimi niso vse nepravične. Šele s temi podatki bomo lahko poiskali tiste neenakosti, ki jih lahko označimo kot nepravične, razlike v zdravju, ki so pogojene s socialnim položajem starejših v družbi in jih lahko označimo kot razlike v zdravju, ki so posledica socialno-ekonomskih in družbenih okoliščin na regionalni, občinski in lokalni ravni. Razlike v zdravju na vseh treh opisanih nivojih se med seboj prepletajo in jih je odvisno od vrste in namena raziskav ali projektov potrebno v večji meri upoštevati zdaj na tem, zdaj na drugem nivoju.

Ko govorimo o enakosti in pravičnosti v zdravju, izhajamo iz moralnega načela, da je vsako življenje in vsako zdravje enakovredno življenju in zdravju drugih. Od tu dalje se srečujemo z različnimi etičnimi dimenzijami razlik v zdravju, ki jih sprejemamo bodisi kot življenjske, neizogibne, bodisi kot nepravične, krivične in popravljive. V pravični državi imajo vsi državljani enake pravice do osnovnih socialnih vrednot; pravičnosti, osebne svobode, enakih priložnosti, dohodka, blaginje, delovanja  in drugih. Če jih nimajo, je kršeno načelo moralne enakopravnosti in pravičnosti, zato družbe, ki pravice enih vzdržujejo na škodo drugih, smatramo za nepravične. Vendar na področju zdravja lahko tudi življenje označimo za nepravično, saj so vse oblike zdravstvenih razlik ves čas prisotne. Enakost še ne zagotavlja pravičnosti in enakopravnosti. Tudi na področju zdravja ni pravic brez posameznikov, kar pomeni, da je za razlike v zdravju soodgovoren vsak sam, kar velja tudi za revne in stare. Na osebni ravni vsako slabo zdravje ni krivično.

V komentarjih k podatkom navajajo avtorji, da je neenakosti v zdravju, tudi tiste, ki so posledica revščine, mogoče zmanjševati na trgu dela, z boljšo zdravstveno oskrbo, urejeno dolgotrajno oskrbo, dobro organiziranim in cenovno dostopnim transportom ter razvito socialno in kulturno infrastrukturo (4). V življenju posameznika materialna podlaga sicer vpliva na vsa druga področja, tudi na kakovost življenja, vendar ni vedno neposredno povezana s slabim zdravjem.

V starosti predstavljajo pomembno prvino zdravja socialna omrežja, ki pozitivno vplivajo na samooceno zdravja in socialno kohezijo družbe (5). Na stopnjo socialne kohezije vplivajo tudi prihodkovne neenakosti. Kljub temu socialno vključevanje starejših izboljšuje njihovo zdravje in v družbi povečuje takó stopnjo splošnega socialnega zaupanja, kakor tudi njene kohezije. Zmanjševanje neenakosti v zdravju vključuje prizadevanja posameznikov na eni in družbe na drugi strani za dobro socialno kohezijo, kar posredno spet zmanjšuje neenakosti. Na kratko bi lahko rekli – boljša družba, večja povezanost, boljše zdravje za vse.

dr. Božidar Voljč

Socialne neenakosti v zdravju v Sloveniji