Polimorbidnost, lahko bi ji rekli tudi sozbolenje, je združba različnih, praviloma kroničnih bolezni pri enem bolniku. Pogosto uporabljajo tudi besedo komorbidnost, kar ni isto, ker pomensko predstavlja prisotnost le dveh bolezni. Kakorkoli že, v združbi več bolezni v telesu vsaka zaseda svojo nišo, od razširjenosti in invazivnosti vsake posamezne pa je odvisno, v kolikšni meri njene značilnosti vplivajo na celovito podobo in naravo polimorbidnosti. Širjenje je naravna lastnost vsake bolezni. Pri tem v telesu vsaka povzroča zanjo značilne okvare, ki s specifičnimi simptomi oznanjajo njeno navzočnost. V polimorbidnosti so vse bolezni v dinamičnih medsebojnih razmerjih, na katera vplivajo spreminjajoči se zunanji pogoji in bolnikove zdravju koristne ali škodljive navade. Pri vsakem bolniku je ob prepletanju njegove starosti, značaja in načina življenja polimorbidnost odgovor organizma na vsako od bolezni, ki jo sestavljajo. Kolikor več bolezni bolnik ima, bolj je značaj polimorbidnosti podoba njega samega, zanj in nanj napisana kronična, neozdravljiva bolezen posebne vrste.
Življenje se zaključi s smrtjo in vsaka polimorbidnost je proces s predvidljivim koncem. Njen potek pa je v vsakem primeru individualen in kaotičen. V zadnjem času je vse več raziskav, ki jo proučujejo kot celoto, jo razumejo kot labirint med seboj prepletajočih se vplivov in znakov, v katerem se kot v gozdu zlahka izgubimo. Za lažje razumevanje njene zapletene narave nekateri posamezne značajsko med seboj povezane bolezni povezujejo v združbe, tako kot v botaniki opisujemo različne za posamezen habitat značilne rastlinske združbe. Polimorbidnost delijo na kardiovaskularne, presnovne, gibalne, duševne, psihiatrične in druge bolezenske združbe, ki jih ne moremo enačiti s pojmom sindroma, ki v medicini predstavlja skupek vseh kliničnih znakov, značilnih za to ali ono bolezen. Če sindrome vsake od posameznih bolezni združimo v sindromski preplet, se pojavijo bolezenske lastnosti, ki niso lastne nobeni posamezni bolezni, čeprav so vanj vštete. Po načelih biološke teorije sistemov so lastnosti polimorbidnosti nadgrajene lastnostim posameznih bolezni, ki jo sestavljajo. Polimorbidnost je vsem boleznim, ki so vanjo vključene, nadgrajeno, sistemsko višje bolezensko stanje z novimi lastnostmi, za katere ni specifičnega zdravila. Tudi vsaka posamična bolezen poteka skladno z lastnostmi bolnika, vendar lahko o njenem poteku govorimo bolj natančno, približno tako, kot je opisan v učbenikih. Sestave polimorbidnosti pa ne po številu, ne po vrsti bolezni ni mogoče učbeniško predvideti, kar povečuje njihovo individualnost. Skupna slika polimorbidnosti se kaže v krhkosti, ranljivosti bolnikov, v njihovem vedenju, razmišljanju in odločanju. Kot na vsako bolezen ali težavo, se ljudje navadimo živeti tudi s polimorbidnostjo, preveč nas ne moti in prizadevanje za zmanjšanje težav, ki je naporno, popusti. Na koncu se bolnik znosnih težav ne otepa več, sčasoma se sprijazni tudi s težjimi in na koncu s svojo usodo. Tudi to je človeško in vsak ima pravico, da v zvezi s svojim zdravjem ravna, kakor hoče.
O polimorbidnosti je bilo doslej malo študij. Glede na to, da predstavlja zdravstvene težave večine starejših bolnikov, je nenavadno, kako malo je objavljenega o njeni posebni naravi, ki prestopa okvire današnjega v specializacije usmerjenega zdravstva. Dokler ne bomo sistemsko razumeli in sprejeli njene posebne narave, ni mogoče pričakovati, da bi jo bili sposobni celovito obravnavati. Realno lahko pričakujemo, da bomo problem nekaterih bolezni, ki so zdaj več ali manj redno včlanjene v polimorbidno družino, na primer raka in drugih z degenerativnimi spremembami povezanih bolezni, kmalu rešili. Kljub temu bo individualnost polimorbidnosti še naprej ostala izziv za medicino in zdravstvo. Razvrščanje po vzoru botanike kaže, da k njenemu razumevanju in zdravljenju še vedno ne pristopamo celostno, ampak od bolezni do bolezni, oziroma, če ostanemo pri botaniki, od rastline do rastline, spregledamo pa, da so rastlinske združbe prav tako celostni organizmi kot ljudje. Z zdravljenjem posameznih bolezni zdravimo drevesa in ne gozda. Hujša posledica takega pristopa, ki je otrok specializirane medicine, je polifarmacija, neusklajeno predpisovanje in uživanje zdravil. Z njo niso povezane le nepotrebne zdravstvene in neredko usodne posledice interakcij med zdravili, ampak tudi veliki, nepotrebni stroški zdravstvenih blagajn.
Zdravljenje polimorbidnosti je lahko le celostno, pri čemer celostnost ne obvezuje le zdravnikov in zdravstva, ampak v prvi vrsti bolnika. Življenje je tudi ob polimorbidnosti možno uravnavati na zdrav in aktiven način, pravzaprav smo danes sposobni živeti s kroničnimi boleznimi prav tako dolgo, kot brez njih. S preventivo lahko odložimo nastop bolezni, z zdravim načinom življenja lahko omilimo njihov potek in podaljšujemo življenje z njimi, ne moremo pa preprečiti njihovega nastopa. Podaljševanje življenja in zdravih let življenja je zelo velik dosežek, kjer še nismo izrekli zadnje besede, možno je doseči še precej več. Vendar bo še daljše življenje v visoki in najvišji starosti spremljalo tudi več polimorbidnih oseb, kar bo povečalo epidemiološki, socialni in ekonomski pomen polimorbidnosti. Upajmo, da se bo povečalo tudi zanimanje zanjo s celostnega vidika.
Je za polimorbidnost sploh kakšno zdravilo? Farmacevtska industrija razvija le zdravila za posamezne bolezni, zato moramo zdravilo za polimorbidnost iskati na višji sistemski ravni, ki presega raven posameznega specifičnega farmacevtskega pripravka ali izdelka. Zdravilo je v prvi vrsti bolnik sam. On določa, kakšna bosta narava in potek njegove polimorbidnosti. Tako na polimorbidnost, kakor na vsako posamezno bolezen v njej, vpliva sam s seboj, s svojim značajem, načinom življenja, aktivnostmi, mišljenjem, čustvi, zadovoljstvom in še s čim. Kot vsako drugo kronično bolezen mora tudi polimorbidnost sprejemati kot partnerja, katerega narava in značaj sta zapletena in nepredvidljiva.
Polimorbidnost je za zdravstvo bila in je velik, odrinjen celostni izziv. Njena narava zahteva mnogo širši miselni pristop, drugačne terapevtske veščine in pristope, ki so povezani tudi z bolj racionalno rabo obstoječih virov. V zdravstvu usmerjata specializacija in subspecializacija miselnost zdravnikov v eno smer, kar povzroča, da nekateri z dvomi ali posmehom spremljajo pozive po celostnem ukrepanju. Povsod in vedno je bilo zdravstvo skeptično do novih miselnih pristopov. Zgodovina medicine pozna primere, ko so njen napredek najbolj ovirali prav zdravniki. Ker pa je vedno več raziskav namenjenih posebnostim polimorbidnosti spremljanih s pozivi po poenotenju medicinskih področij, lahko upamo, da ji bo prej ali slej namenjena večja strokovna pozornost tudi v vsakdanjem zdravniškem delu.
dr.Božidar Voljč