Četudi na starost nimamo kakšne bolezni, z leti slabijo moč, okretnost in ravnotežje, bolijo nas sklepi, slabšata se sluh in vid, sproti pozabljamo kje smo kaj pustili, v pogovorih se nam izmikajo imena in besede. Neredko se takim težavam pridružijo še bolezni, med katerimi prednjačijo bolezni srca in ožilja, rak, sladkorna bolezen, krhkost kosti, demenca in še kaj. Nič od naštetega ni mogoče odpraviti, tegobe so neozdravljive in napredujoče, bolj ali manj jih lahko le lajšamo z različnimi zdravili. Čeprav z njimi uspešno nadzorujemo tako krvni tlak kot sladkor ali zmanjšamo bolečine, se bodo nadloge spet pojavile, če jih prenehamo jemati.
Vendar zdravila ne morejo storiti tistega, kar sami lahko storimo zase. Telesno nazadovanje je mogoče upočasniti z zdravimi navadami, neozdravljive bolezni pa je najbolje sprejeti kot neizogibnega partnerja in z ustreznimi zdravili ter načinom življenja kar najmanj spodbujati njihove neprijetne znake. A kadar je zdravil več, lahko z njimi povzročimo več škode kot koristi. Čeprav se vsako zdravilo predpiše z dobrim namenom, se učinki zdravil med seboj lahko prepletajo tudi na zdravju škodljiv način. Vse kombinacije zdravil niso škodljive, veliko jih pa je in stari ljudje zaradi njih tudi umrejo. Ob zdravilih smo zdravniki in bolniki soočeni s protislovjem dobrih namenov in škodljivih posledic. O neusklajenem predpisovanju zdravil in neželenih posledicah njihovih medsebojnih učinkov se objavlja veliko člankov, informacije so tudi na internetu. V strokovnem jeziku se temu reče polifarmacija ali polipragmazija. Čeprav je lahko tudi koristna, je pojem tako v stroki kot v javnosti obremenjen predvsem z negativnim predznakom. Soočeni smo s pomembnim javno-zdravstvenim, etičnim in finančnim izzivom, z njegovim omejevanjem pa se ni mogoče pohvaliti.
Ob vprašanjih, ki spremljajo predpisovanje zdravil, ne moremo mimo demografskih sprememb in današnje vloge bolnika v zdravstvu razvitih družb. V Sloveniji se je življenje v zadnjih desetletjih v povprečju podaljšalo za dobro desetletje. Dolgoživost še vedno narašča, starejšim, ki jih je vedno več, se predpisujejo zdravila za lajšanje neizogibnih zdravstvenih nadlog. Ker imajo po več zdravstvenih težav hkrati, obiščejo več različnih zdravnikov, vsak jim predpiše zdravila, ob tem le redkokateri vpraša, koliko in kakšnih zdravil bolnik že jemlje. Tako se na nepregleden način in brez usklajenega pregleda nad njihovimi morebitnimi škodljivimi medsebojnimi učinki nabirajo zdravila. Na tem področju predstavlja elektronski eRecept pomembno izboljšanje pregleda nad predpisanimi zdravili. Ob posameznem bolniku lahko vsak odgovoren zdravnik dobi informacijo o vrsti in količini predpisanih zdravil.
Pri obravnavi predpisovanja zdravil je potrebno upoštevati tudi današnjo vlogo bolnikov v zdravstvu. Etično načelo avtonomije bolnikov pomeni, da vsak bolnik lahko predlagana zdravljenja ali zdravila potem, ko mu je bil na njemu razumljiv način pojasnjen njihov namen, sprejme ali zavrne, zdravniki pa morajo odločitve bolnikov spoštovati. S tem bolniki niso več le pasivni izpolnjevalci zdravniških odločitev, ampak za uspeh zdravljenja soodgovorni partnerji. Za odgovorno partnerstvo naj bi bili zdravstveno razgledani, ozaveščeni, pojavil se je pojem zdravstvene pismenosti, v katero sodi tudi ustrezen odnos do zdravil in njihovega jemanja. A bolniki smo različni, zdravila jemljemo tako, kakršni smo in kakor živimo. Eni se držijo zdravnikovih navodil, drugi ravnajo bolj po svoje, starejši neredko pozabimo, ali smo zdravila že vzeli ali ne. Z ozirom na to, v kolikšni meri in na kakšen način bolnik pri jemanju zdravil upošteva predpisane doze in časovna razmerja, govorimo o adherenci oziroma bolnikovi sprejemnosti.*
Bolnikom so danes na voljo dve vrsti zdravil. Prvo so registrirana zdravila, ki jih predpisujejo zdravniki in predstavljajo eno najbolj urejenih in nadzorovanih področij v medicini. Drugo pa so neregistrirani pripravki, ki nam jih kot zdravila z velikimi obljubami vsak dan ponujajo po medijih in so v prosti prodaji v lekarnah, drogerijah in še kje. Sem sodijo tudi učinki različnih zdravilnih zelišč. Bolniki si skušajo pomagati tudi z njimi, česar pa zdravniku vedno ne povedo. V kombinaciji s predpisanimi zdravili pa se z njimi možnost škodljivih interakcij še poveča. Rezultat je povsem nepregledno stanje, ki omejuje prizadevanja za zmanjšanje škodljivih medsebojnih učinkov. Z zdravstveno ozaveščenim odnosom do zdravil in njihovega jemanja, jih vsak bolnik lahko zmanjša z upoštevanjem nekaterih preprostih nasvetov:
– Starostnih zdravstvenih težav ne zmanjšujejo le zdravila. Z aktivnim in zdravim načinom
življenja, ki kar najmanj spodbuja bolezenske znake, jih je prav tako mogoče ublažiti.
– Več kot je predpisanih zdravil, večja je verjetnost njihovih neugodnih medsebojnih učinkov.
V sodelovanju z osebnim zdravnikom naj bolnik na predpisan način jemlje le tista zdravila,
za katera skupaj ocenita, da so ob njegovem zdravstvenem stanju nujna in prispevajo k
njegovi zdravstveni varnosti.
– Kadar se k že predpisanim zdravilom doda novo, naj se preveri njegova nujnost. Je njegov
namen možno doseči ali podpreti z ustreznim vsakodnevnim ukrepanjem? Je ob novem
mogoče opustiti kakšno od že predpisanih zdravil?
– Vsem zdravilom so priložene informacije o njihovi naravi in namenu skupaj z opozorili o
možnih škodljivih posledicah in kombinacijah. Kljub njihovi obširnosti in drobnem
tisku jih je vredno prebrati.
– Za dober pregled nad jemanjem zdravil, je najbolje pripraviti njihovo listo, seznam s
časovnim razporedom jemanja. Dobro je, če so urejena po boleznih ali težavah za katere so
namenjena, kar velja tudi za v prosti prodaji kupljena zdravila, pripravke in zelišča.
– Kadar obiščemo zdravnika ali gremo na pregled k zdravniku, ki ga ne poznamo, vzemimo
listo vedno s seboj in mu jo pokažimo.
– O zdravilih in njihovih medsebojnih učinkih največ vedo farmacevti. V Sloveniji imamo
možnost, da se s farmacevtom v lekarni dogovorimo za osebni pogovor o pregledu in
pravilnem jemanju predpisanih zdravil.
– Zdravila se predpisuje le posameznemu bolniku, zato se jih ne izmenjuje z drugimi bolniki. S
tem se namesto koristi poveča možnost škodljivih učinkov na njihovo zdravstveno stanje.
Prispevek naj zaključimo z mislijo, da podobe našega zdravstva ne ustvarjajo le zdravstveniki in zdravstvena politika. Dopolnjujejo jo bolniki, njihovi svojci in kultura okolij, v katerih živimo. Pri odgovornem predpisovanju in jemanju zdravil naj bi v zdravstveno pismeni družbi zdravniki in bolniki sodelovali z enako mero odgovorne zdravstvene ozaveščenosti.
dr. Božidar Voljč
Inštitut Emonicum – zavod za zdravo in aktivno življenje
————————————-
*Ena od dolžnosti, ki jo imamo do svojega jezika je, da strokovne izraze poimenujemo s slovenskimi, četudi novimi, a vsakomur razumljivimi besedami. Dejstvo, da se je v strokovnih krogih beseda adherenca brez zadržkov že povsem ugnezdila dokazuje, da anglizacija našega jezika v zdravstveni stroki ne vzbuja pomislekov. Za zdravstveno ozaveščanje bolnikov pa potrebujemo vsakomur razumljivo slovensko besedo, ki jo je v primeru jemanja zdravil moč izpeljati iz glagola sprejemati. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da glagol sprejemati pomeni tudi z izražanjem svoje volje delati. V zvezi zdravili lahko zato govorimo o bolnikovi večji ali manjši sprejemnosti predpisanega načina njihovega jemanja. Besedo je predlagal prof. dr. Tomo Korošec.