V okviru programa »Zdravo sožitje«, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje,  na Inštitutu  Emonicum obravnavamo inkontinenco urina skupaj z boleznimi ali stanji, med katerimi je pogostejša. Ker jo spremlja socialna stigma, je ne obravnavamo kot samostojne težave, ampak kot pogosto spremljevalko bolezni, o katerih govorimo brez vsakršnih zadržkov. Namen take obravnave je zmanjšanje socialne stigme inkontinence v naši javnosti, pa tudi celostno pristopanje k večplastnemu zdravstvenemu problemu.

Razširjenost inkontinence se povečuje s starostjo skupaj s za starost značilnimi kroničnimi boleznimi ali stanji. Njihovi vzroki in vsebine so med seboj prepleteni in jih doživljamo kot skupno  težavo, na katero se tako telesno kot socialno vedno odzivamo celostno. Med njimi je v javnem zdravstvu zapostavljena inkontinenca pogosta spremljevalka te ali druge za starost značilne bolezni. Običajno se jo obravnava kot osebni problem čeprav zdravstvena motnja, ki jo ima veliko ljudi, ni več le osebni, ampak tudi javno-zdravstveni problem.

Med bolezni pri katerih inkontinenca pogosto obremenjuje življenje bolnikov, sodi tudi prevelika telesna teža oziroma debelost. Da bi povezavo inkontinence z debelostjo bolje razumeli, je potrebno povedati nekaj o sami debelosti. Njeno stopnjo izražamo z indeksom telesne mase (ITM ali Body Mass Index, BMI). Normalen ITM je od 18.5 do 24.9. Kar je pod 18.5 je povezano s prenizkim indeksom, tudi shiranostjo. Če je med 25.0 in 29.9 pomeni, da je telesna teža povečana, če je več kot 30, govorimo o debelosti, če je več kot 40 pa o hudi debelosti, ki jo obravnavamo kot bolezen. Izračunamo ga tako, da težo delimo s kvadratom višine, izražene v metrih. Če ima nekdo 80 kg in je visok 180cm, je to v metrih 1.8 metra. 1.8 x 1.8 = 3.24. Težo 80 kg delimo s 3.24 = 24.7, kar pomeni, da je njegov ITM na zgornjem robu normalnosti.

V zadnjih desetletjih se podaljšuje pričakovana življenjska doba, ki jo spremlja naraščajoča pandemija kroničnih nenalezljivih bolezni. Mednje šteje tudi globalni porast debelosti.

Pojavljati se začne že v zgodnjem obdobju srednje življenjske dobe, njena razširjenost z leti narašča, v visoki starosti pa upada. Zaskrbljujoče je, da jo je vse več tudi že med otroci, kar ne obeta dobrega zdravja v odrasli dobi. V preteklih časih, ko je bila lakota pogosta, je bila debelost simbol premožnosti in prehranske obilnosti, danes pa je pogostejša med socialno šibkejšimi in manj izobraženimi ljudmi. Poznamo dva tipa debelosti, moškega in ženskega. Pri prvem sta zamaščena predvsem trebuh in trup, pri drugem pa se maščoba nabira bolj na bokih, zadnjici in stegnih. Pri hudi debelosti te razlike ni več. 

Vzroke epidemije debelosti lahko iščemo v današnjih prehranskih razmerah in načinu življenja. Povsod je na voljo vsakovrstna hrana, supermarketi z reklamnimi publikacijami obveščajo o posebnih ponudbah, kar vodi v pretirane, nepotrebne nakupe hrane s preveč maščobami, sladkorja, soli in  z dodatki za prijetnejši okus. Več se vozimo in manj hodimo, veliko časa preživimo pred ekrani televizorjev, računalnikov in mobilnih telefonov, kar zmanjšuje potrebo po kalorijah. Debelost pa je povezana z nižjo kakovostjo življenja, socialnimi težavami, večjimi življenjskimi stroški, slabšim zdravjem in krajšim življenjem. Z njo se rada družita sladkorna bolezen tipa 2 in povišan krvni tlak. Skupaj kvarijo ožilje srca, možganov in drugih za zdravo življenje pomembnih organov.  Med debelimi je več rakavih bolezni, zlasti na prebavilih, povečano je tveganje za kognitivni upad, pogoste so bolečine v križu in sklepih. Debeli težje zmorejo napore, že hoja jim jemlje veliko moči. Našteto zahteva več obiskov pri zdravnikih, več pregledov, zdravil, hospitalizacij, več je dolgotrajne oskrbe.

Zanimivo je, da se v kombinaciji z debelostjo inkontinenca bolj redko omenja, čeprav je njena pogosta spremljevalka.  Več jo je zato, ker zamaščenost trebuha povečuje njegovo težo, ki pritiska navzdol na mehur, slabi mišice medeničnega dna in funkcijo sečnice, mehur težje zadržuje vodo in jo pogosto spusti. To je še bolj verjetno v kombinaciji z boleznimi, ki prav tako povečujejo verjetnost inkontinence, n.pr. sladkorna bolezen tipa 2, demenca in druge.

Vsako povečanje ITM poveča verjetnost, da se bo inkontinenca pojavila ali poslabšala. Velja pa tudi obratno. Zmanjšanje telesne teže je prvi, a pomemben korak k učinkovitemu nadzoru težav z urinom. Že manjše zmanjšanje telesne mase zmanjša uhajanje urina, zlasti stresne inkontinence. Zmanjšanje telesne teže pa ni enostavna naloga. Zlasti starejši težje shujšajo kot mladi, njihov organizem je prilagojen povečani teži. Ko shujšamo, je vzdrževanje enake telesne teže vsakdanje prehransko odrekanje, sicer se hitro spet zredimo. Omejiti je potrebno mastno hrano, sladke pijače, alkohol in sol. Večina prehranskih artiklov ima podatek o vsebnosti kalorij, dobro je, da se z njim seznanimo. Priporočljivo je sadje in zelenjava, za žejo pa je najboljša voda. Pomembna je telesna aktivnost. Kar lahko v stanovanje ali na vrtu storimo, storimo sami, krajše razdalje je bolje prehoditi kot se peljati, ne pozabimo na rekreacijske aktivnosti, vključujmo se v aktivnosti lokalne skupnosti. Med ljudmi v dobri kondiciji je manj inkontinence.

Starost, debelost, pri ženskah pa še porodi, ki so jih imele, so pogosti dejavniki tveganja za inkontinenco, ki se med seboj tudi radi družijo. Starosti in porodov ne moremo spremeniti, telesno težo pa lahko.

Kako lahko tudi z inkontinenco aktivno in kakovostno živimo, je opisano v poglavju o sladkorni bolezni tipa 2 in inkontinenci.

Debelost in motnje kontinence Priporočena ravnanja za zmanjšanje težav