Bolezni ali stanja bolnike lahko na različne načine obremenjujejo tudi v njihovih socialnih dejavnostih. Kadar je vzrok ali posledica bolezni v nasprotju s prevladujočimi družbenimi vrednotami ali pojmovanji, govorimo o socialni stigmi bolezni, ki bolniku otežuje ali onemogoča vključenost v socialne aktivnosti njegovega okolja. Socialno stigmo je mogoče zmanjšati ali odpraviti, če bolezen postane ozdravljiva ali pa je tiste njene lastnosti, ki jo povzročajo, mogoče uspešno korigirati. Kratkovidnost, naglušnost na eni in vrsta duševnih ter ozdravljivih spolnih bolezni na drugi strani, so primeri bolezni oziroma stanj, ki jih je nekoč obremenjevala socialna stigma, danes pa bolniki pri vključevanju v družbo zaradi njih nimajo več težav. Med boleznimi, ki bolnike še vedno bolj ali manj socialno obremenjujejo, so vse vrste inkontinence. Z ozirom na današnje poznavanje njihovih vzrokov, na možnost korektivnega ukrepanja in na učinkovite pripomočke, ki so na voljo, lahko ugotovimo, da je trdovratnost njene socialne stigme povezana izključno z družbenim pojmovanjem tistih njenih posledic, ki bolnike najbolj negativno stigmatizirajo, to je z mokrim perilom in neprijetnim vonjem. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da sodi inkontinenca med najbolj razširjene zdravstvene probleme in da ob hitrem staranju slovenske družbe raste tudi njen javno-zdravstveni pomen.
Po dostopnih podatkih znaša prevalenca urinske inkontinence 7% med ženskami v starosti med 20 – 39 let, 17% med 40 – 59 let, 23% med 60 – 79 let in 32% med ženskami, starejšimi od 80 let. Med moškimi je delež manjši za približno eno tretjino.. Ob upoštevanju razlik v stopnji izraženosti, prisotnosti drugih bolezni, spolu in starosti, ima 15 do 30% starejših težave z inkontinenco. Po poročilu HealthDay za leto 2014, je imelo 50% starejših Američanov težave z uhajanjem urina, 25% jih trpi za blažjo, hudo ali zelo hudo obliko inkontinence in 8% med njimi je že doživelo ali trpi za naključnim uhajanjem blata. V raziskavi, ki so jo izvedli v Franciji, Nemčiji, Španiji in Združenem kraljestvu med ženskami, starejšimi od 18 let, je 35% tistih, ki so odgovorili na vprašalnik, doživelo neprostovoljno iztekanje urina v zadnjih 30 dneh. V Španiji je znašala prevalenca 23% , 44% v Franciji, 41% v Nemčiji in 42% v Združenem kraljestvu. Približno četrtina žensk v Španiji in Združenem kraljestvu je zaradi težav povezanih z inkontinenco obiskala zdravnika, v Franciji in Nemčiji je bil delež višji, in je znašal od 33% do 40%. Najbolj pogosta oblika inkontinence je bila stresna inkontinenca. Na splošno je bilo operiranih manj kot 5% žensk , predloge pa je uporabljala polovica vseh žensk.. V Sloveniji je inkontinenco na splošno že doživelo 8% žensk in 3% moških, med njimi je 5% do 15% žensk mlajših od 65 let in 49.5% starejših od 65 let. V letu 2014 je bil strošek zdravstvene zavarovalnice za inkontinenčne pripomočke prek 14 milijonov EUR, kar znese povprečno 7.5 EUR na prebivalca. Predloge za blago obliko inkontinence so bile najbolj pogosto uporabljene, sledijo plenice za hudo obliko. V domovih starejših občanov in drugih nastanitvenih ustanovah za oskrbo, je bila uporaba predlog enaka, medtem ko so bile plenice najpogosteje uporabljen pripomoček pri stanovalcih s hudo in zelo hudo obliko inkontinence
V Evropi so milijoni žensk in moških prizadeti zaradi urinske inkontinence, v Sloveniji zaradi nje trpijo tisoči bolnikov. Inkontinenca tako predstavlja eno od najbolj pogostih, če ne najbolj pogosto obliko težav z zdravjem. Običajno je pozornost zdravstvenega sistema in javnosti namenjena najbolj pogostim oblikam zdravstvenih težav. To žal ne velja za inkontinenco. Kljub njeni pogostosti in razširjenosti, je ozaveščanje javnosti slabo in se o njej malo govori. Ostaja nekako skrita v družbi, tudi ali še posebej v slovenski. Ali takšno stanje ne ovira nujnega ozaveščanja javnosti o inkontinenci, kar bi olajšalo življenje tistim, ki trpijo za njo? In kakšni so vzroki za takšno stanje?